JOŽETOVA KRIMINALKA

Ko je stopil v sobo hotela, kamor sta se prejšnje popoldne po naporni in dolgotrajni vožnji z vlakom nastanila, jo je zagledal ležati na tleh ob postelji, v veliki, temnordeči mlaki krvi. Od groze in strahu je obnemel. Za trenutek se mu je ustavilo srce. Takoj mu je bilo žal, da je izgubil živce in bil nesramen do nje ter sredi prepira zapustil sobo in odšel pred vrata hotela na cigareto, čeprav ji je obljubil, da bo prenehal s kajenjem. Vendar bilo je prepozno. Vso obžalovanje je bilo brez smisla, saj je bila že mrtva, njene nepremične oči pa so zrle vanj. Obupan je v mislih iskal najboljšo rešitev. Pomislil je, da bi poklical policijo, vendar si je še v istem trenutku predstavljal, kakšne probleme bi imel, saj bi bil po vsej verjetnosti glavni osumljenec in bi v najslabšem primeru pristal v zaporu zaradi zločina, ki ga ni zakrivil. Poleg tega pa je vedel, da policiji ne more zaupati, saj bi prav lahko bili zavezniki tistih oziroma tistega, ki je odgovoren za umor. V zadnjem tednu sta namreč z Brino zabredla v velike težave.

Brina je bila mlada odvetnica, ki je delala kot pripravnica v odvetniški pisarni v bližnjem mestu. Imela je do ramen dolge, svetlo rjave lase, ki so vedno dišali po kokosu. V Jožeta se je zaljubila, ker je bil drugačen kot ostali moški, s katerimi je bila do sedaj v zvezi. Bil je prijazen in vljuden, nekoliko sramežljiv, a vendar jo je vedno znal nasmejati. O njunem prvem srečanju je večkrat premišljevala, saj jo je to še na tako slab dan spravilo v dobro voljo. Deževalo je že tri dni zapored. Stala je ob oknu in opazovala ljudi na ulici, ki so z dežniki hiteli po svojih opravkih in se spretno izogibali morju luž. Vrnila se je za svojo mizo in hotela nadaljevati z delom, a je bila preveč srečna, da bi se lahko posvetila nezanimivemu in nepotrebnemu opravilu, ki ji ga je naložil šef. V mislih je imela le eno. Pred dvema tednoma se ji je na poti domov pokvaril avto. Obstala je pred semaforjem in zgrabila jo je panika. K sreči je k njej pristopil mlad moški, ki je bil v vozilu za njo. Prijazno ji je ponudil pomoč in avto je bil en dva tri pripravljen za nadaljnjo vožnjo. Moškega je seveda v zahvalo povabila na pijačo, malo pa tudi iz razloga, ker se ji je zdel, kot je zapisala v svoj dnevnik, »srčkan«. Dobila sta se tudi dan za tem in še naslednji. Tudi včeraj sta preživela nepozabno popoldne. Peljal jo je na Bled in ju s čolnom vozil po jezeru. Odšla sta tudi na kremno rezino in s terase opazovala labode, se sprehajala ob jezeru v mesečini. Bilo je …

Njeno sanjarjenje nenadoma prekine zvonjenje mobilnega telefona. Srce ji je skočilo od veselja in začelo biti desetkrat hitreje. Zaigrala je pesem Honey, honey – melodija njegovega klica. Le zakaj jo kliče? Da ji pove, da jo pogreša? Da jo povabi na kosilo? Trajalo je nekaj trenutkov, preden se je od navdušenja spravila k sebi in se oglasila. Na drugi strani linije pa … tišina. »Halo? Halo? Jože, si ti?« je s cmokom v grlu vprašala. »Ni Jože. In mislim, da se mi ni potrebno predstavljati. Za zdaj imam samo njegov telefon, če pa mi v štiriindvajsetih urah ne poveš kode, bo šel pod zemljo črve štet, tako kot tvoj oče!«

Kmalu za tem se je v pisarni prikazal Jože. Od olajšanja, da je z njim vse v redu, so se ji po licu usule solze, skočila mu je v objem in ga poljubljala ter božala, kakor da je pravkar po letu dni prišel iz vojske živ in cel. Ko jo je Jože končno uspel pomiriti, mu je pojasnila, da jo že nekaj časa preganja mafija, ki ji poveljuje očetov bratranec Rosco. Njen oče je namreč nedavno tega od strica podedoval vse imetje, vendar je oporoka spravljena v sefu na banki. Rosco pa si želi prilastiti to bogastvo in je zato ubil očeta, vendar ni nikoli od njega izvedel kode sefa. Sedaj jo želi z grožnjami izvleči iz nje. Še huje pa je, da so v Roscovi bandi tudi nekateri policisti, zato se na policijo ne more obrniti. Jože je takoj pomislil na kriminalke, ki jih je bral pred leti. Vedno si je želel, da bi se kaj takšnega zgodilo njemu, sedaj pa se mu to ni več zdela tako dobra ideja. Predlagal je, da še nocoj pobegneta z vlakom proti jugu, ker bi ju po avtu lažje prepoznali, in se skrijeta v manjši hotel, kjer ju zagotovo ne bodo iskali.

Jože je bil pek v majhni gorenjski vasi. Pekarna, v kateri je delal, je bila last njegove mame, ki mu je po smrti zaradi levkemije zapustila svoje imetje. Z očetom nista imela dobrih odnosov. Družino je zapustil, ko je bil Jože še otrok in tega mu nikoli ni odpustil. Saj je imel strica, maminega brata Alojzija, ki ga je imel rad, kot bi bil njegov sin, a vendar, oče je oče, eden in edini. Na maminem pogrebu ga je ponovno videl. Spregovorila sta samo nekaj nujnih besed in še to z muko. Kje so bili tisti časi, ko sta se igrala z avtomobilčki po pesku in brcala žogo do večernih ur? Kam so šli trenutki, ko sta na Savi lovila ribe in mu je oče na profesionalen način zagnano hitel razlagati, kako pravilno napeljati laks in trnek in katero vabo izbrati. Ko pa je videl, da Jožetu ne gre in ne gre in da se mu je laks zamotal, je z dobrodušnim nasmehom dejal: »Saj si še otrok, se boš že naučil. Do naslednjega ribolova boš znal že bolje kot jaz.« Vse to je bila davna preteklost in Jožetu se je zdelo, kot da se sploh ne bi to njemu zgodilo. Nikakor si ni mogel predstavljati sebe in očeta, kako se zabavata in brezskrbno klepetata. Med njima je bil že dvajset let prepad, globok in temačen, brez dna.

Še dobro, da je imel Robija, svojega najboljšega prijatelja, ki je postal njegov sosed, ko sta se z mamo po ločitvi preselila v majhno gorenjsko vas, kjer je mama kasneje odprla pekarno. Z Robijem sta postala nerazdružljiva že od prvega šolskega dne, ko sta se po učiteljičini odredbi usedla skupaj. Po značaju sta si bila različna kot noč in dan. Robi je bil namreč »ta poreden« in je zmeraj kaj ušpičil, še posebej rad je dražil punce. Ko pa je prišel v najstniško obdobje, si kupil čoperja in usnjeno jakno ter začel frizuro urejati z gelom. Postal je najbolj zaželen frajer na celi šoli, punce so se kregale in celo teple, katera bo šla z njim ven. Jože pa je bil popolnoma drugačen. Bil je bolj umirjen in ni želel biti v središču pozornosti kot njegov prijatelj. Punce ga niso zanimale, pa tudi, če mu je bila katera všeč, si ni upal stopiti do nje in jo povabiti na pijačo. Raje je med odmori sedel v učilnici in bral kriminalke. To je bila stvar, ki ju je z Robijem družila. Oba sta neskončno uživala v branju napetih in nepredvidljivih zgodb ter si predstavljala, da sta katera izmed junakov. Skupaj sta preživela nepozabna poletja in marsikdaj tudi katero ušpičila, saj je znal Robi vedno prepričati Jožeta, da je naredil kaj, česar si drugače še v sanjah ne bi upal. Ko sta končala srednjo šolo, je Robi zapustil majhno gorenjsko vas in se preselil v Ljubljano, Jože pa je ostal doma in se zaposlil v bližnjem mestu, občasno pa mami pomagal v pekarni. Živel je mirno in brezskrbno, dokler ni spoznal nje, ki mu je življenje obrnila na glavo in zapečatila njegovo usodo.

»Ej, Robi, je vse pripravljeno?« sem mu zašepetal in še prej preveril, da ni v bližini koga, ki bi lahko slišal najin pogovor in uničil najine načrte. Bil sem vznemirjen, a hkrati prestrašen. Srce mi je bilo desetkrat hitreje, kot po navadi. Takšnega občutka nisem imel že od otroštva, ko smo s kolegi, tudi z Robijem, čepeli, skriti za grmovjem v gozdu in opazovali, kdaj bo stara pokveka prišla iz hiše, da jo bo eden od nas zamotil, ostali pa bomo vlomili v hišo in si vzeli nazaj, kar je naše. Čarovnica namreč ni prenesla otrok in je komaj čakala, da je žoga padla na njen vrt, da jo je lahko zaplenila in nam pokvarila dan.

Z Robijem sva ta načrt pripravljala že pol leta. Dobivala sva se izključno ponoči in na krajih, kjer naju ne bi nihče iskal in motil. Še posebej je bilo potrebno preprečiti, da za načrt ne bi izvedeli Rosco in njegova banda. Načrt je moral biti presenečenje, da jih bo zadel kot strela z jasnega, ko bodo najmanj pričakovali. Do potankosti sva preučila teater, kjer se bo dogodek odvijal. Vedela sva za vsak vhod in izhod, tudi za najbolj skrite in le redko uporabljane. Poznala sva vse prostore, celo zemljevid ventilacijske napeljave sva naštudirala, da bi skozi cevi pobegnila, če bi šlo kaj narobe. Najin načrt ni mogel spodleteti. Zanimivo je, kaj vse je človek zmožen narediti, če mu vzamejo tisto, kar mu največ pomeni. Rosco tisti večer ni ubil samo Brine, ampak tudi mene. Čeprav še hodim po tem svetu in vam pripovedujem to zgodbo, sem znotraj mrtev, nič več ne čutim, samo želja po maščevanju me še drži pokonci.

Načrt je torej bil, da se z Robijem na prireditev pritihotapiva kot natakarja. Robi naj bi s pretvezo Roscota zvabil na samo in ga skozi zadnja vrata teatra pripeljal na zapuščeno dvorišče, kjer bi ga čakal jaz in ga ustrelil. Če pa bi zraven Roscota slučajno še kdo prišel, je bil Robi pripravljen s pištolo v žepu, da mi priskoči na pomoč. Tisto noč je bilo mrzlo kakor v Sibiriji, a moje srce je grela beretta. Vse je šlo kot po maslu. Rosco je Robiju sledil skozi zadnja vrata in ko sta stopila na hladno, sem pograbil pištolo, skočil izza vrat in nameril. V tistem trenutku sem spoznal, da so mi nastavili past. Rosco in Robi nista bila sama. Z njima sta bila tudi dva policista, ki sta bila očitno Roscova zaveznika. Še bolj šokiran pa sem bil, ko sem ugotovil, da me je Robi ves ta čas vlekel za nos. Izdajalec! Denar je resnično sveta vladar!

»In tako sem pristal tukaj med vami,« je svojo zgodbo zaključil Jože in globoko izdihnil. Preden je dočakal kakršno koli reakcijo s strani svojim zaporniških sostanovalcev, je nekdo močno potolkel po rešetkah celice. »Jože, obisk imaš,« je zabrundal paznik in odprl vrata. »Kdo pa je?« je začudeno spraševal Jože, ko ga je paznik s trdo roko peljal po hodniku. »Tukaj se usedi in počakaj, da ga pripeljem,« je dejal paznik in za nekaj trenutkov zapustil sobo.

»Prinesel sem ti kriminalke, da ti bo čas hitreje minil. Vem, kako si jih oboževal, ko si bil še majhen, kako si me vedno, ko sva šla v trgovino, cukal za rokav in nagovarjal naj ti jih kupim,« je z osolzenimi očmi dejal oče, se dobrodušno nasmehnil kot nekoč in jih z zgubano roko položil na mizo.

 

Maja Šetinc

 

Print Friendly, PDF & Email

Komentiraj