Zlato pravilo podjetništva: Zaupaj vase in pomagaj si sam

Vsakdo, ki se odloči za vstop v svet podjetništva, se prej ali slej sreča s t. i. “coachi”, mentorji, motivatorji, digitalnimi guruji ali s kakšnimi drugimi “čarovniki”, ki naj bi vam pomagali uspeti v krutem svetu podjetništva.

V večini primerov gre za oportunistične posameznike, ki neukim začetnikom odkrivajo skrivnosti uspeha, pa čeprav se sami ne morejo pohvaliti s kakšnimi posebnimi dosežki. So njihova podjetja uspešna? Se lahko pohvalijo z večletnim poslovanjem in zaposlovanjem? Ne, njihova podjetja se ne ukvarjajo z ničemer drugim, kot zgolj z izvajanjem svojih sprevrženih ritualov. V zadnjih letih je populacija raznih šamanov že tako narasla, da bodo kmalu ostali brez svojih strank, saj jih bo preprosto zmanjkalo. Prihajamo torej v dobo “coaching” paradoksa, ko bo število “učiteljev” preseglo število tistih, s katerimi želijo deliti vse svoje znanje in modrosti.

Reference, kakor so številne »uspešno« izvedene delavnice in številne napisane knjige o podjetništvu ter hitrem bogatenju, niso nujno pokazatelj verodostojnosti in kredibilnosti predavatelja. Če bi resnično obstajala formula, kako na lahek način priti do ogromnega zaslužka, mislite, da bi posamezniki to delili z vsem svetom?

Ni skrivnost, da so mokre sanje tovrstnih osebkov razni projekti, ki jih skozi različne kohezijske projekte financira država ali Evropska unija. Delavnice in izobraževanja za brezposelne so zlata jama za vse “dobrotnike”, ki želijo mlade brezposelne s svojimi nasveti izviti iz primeža brezposelnosti ali pa zagonska podjetja izstreliti na globalni trg. Seveda za svoje “humanitarno” delo izstavijo račun z minimalno tremi ničlami.

Nauk 1: Uspešni podjetniki se ukvarjajo z rastjo svojega podjetja in nimajo časa, da bi bili “coachi.”

 

(NE)ŠTARTAJ SLOVENIJA

Svojo prvo izkušnjo z vodenjem po trnovi poti podjetništva sem pridobil na eni izmed delavnic, ki jo je financiral Evropski socialni sklad. Moj “mentor” je bil gospod, ki ga lahko spremljamo ob nedeljah po oddaji Slovenija ima talent, kako nadobudnim podjetnikom pomaga do Sparovih polic. Takrat še nisem vedel, da je to ena tistih seans, po koncu katere ugotoviš, da se za lepo pakirano embalažo skriva prazna škatla brez vsebine, ki ji lahko enostavno rečemo kar prodajanje megle ali “bullshit.” Podjetje, ki ga omenjeni gospod zastopa se predstavlja s sloganom “podpiramo mlade slovenske podjetnike”. Morda bi lahko v oklepaju dodali še obrazložitev, da je ta plemenita pomoč vezana izključno na bančne prilive. “Pomagamo mladim podjetnikom, dokler nam le-ti mastno plačujejo oz. dokler lahko na njihov račun služimo.”

Kljub nespornim zagotovilom, da podjetje svojim “mentorirancem” nudi brezpogojno podporo tako med kot tudi po opravljenih seansah, je bila resnica žal nekoliko drugačna. Moj mentor je v ključnem trenutku izginil, ni se javljal ne na telefon ne na Skype. Na sestanek v upravni stavbi enega izmed največjih slovenskih podjetij, kjer sem trem direktorjem predstavljal svoj produkt, pa sem, kljub drugačnemu dogovoru, odšel sam. Najbrž sem šele v tistem trenutku zares spoznal, da se na nekoga, ki ti pomaga za denar, pač ne gre zanašati.

Nauk 2: Zanesi se nase in ne na ljudi, ki so plačani, da ti delijo motivacijske “puhlice”.

 

INKUBATOR DENARJA IN ZAVIRALNIK IDEJ

Ko sem iskal finančna sredstva za razvoj svojega produkta, sem se prijavil na razpis Ljubljanskega Univerzitetnega inkubatorja (v nadaljevanju LUI), po katerem naj bi pridobil 2.000€ za razvoj poslovne ideje. Pozitivnega odgovora sem se seveda razveselil, žal pa so nam naknadno pojasnili, da gre pravzaprav za sredstva, ki jih prejmejo mentorji, torej določeni posamezniki, ki naj bi ti pomagali pri razvoju produkta. Zadeva deluje tako, da ti najprej dodelijo “glavnega” mentorja, nato pa si moraš iz priloženega seznama izbrati še ostale. Večinoma gre za posameznike, ki jim delo mentorjev pri LUI-ju predstavlja dodaten in relativno donosen vir zaslužka. Vsak izbranec je imel na voljo 30 ur svetovanja, osnovni matematični izračun pa razkriva, da vsak mentor na uro svetovanja posledično prejme 66 €.

V kolikor nekomu za uro dela plačamo 66 €, bi seveda pričakovali kvalitetno storitev, pa vendar je to na LUI bolj izjema kot pravilo. Moj “glavni” mentor je na uvodno uro zamudil 10 minut, nato pa celotno srečanje dajal vtis, kot da ima v tistem trenutku pomembnejše opravke. Mojo idejo, ki je bila sprejeta na razpisu, je zavrnil kot neprimerno in mi dejal, naj raje delam kaj drugega. Kot da to še ni bilo dovolj, si je po koncu mučnega sestanka v obvezni zapisnik vpisal še dodatno uro, ki je ni bilo. Dodatnih 66 € pač ne škodi.

Seveda sem nemudoma zahteval menjavo mentorja, kar pa situacije ni bistveno izboljšalo. Mentorske seanse so bile v večini mučni pogovori, ki so bili sami sebi namen. Večina mentorjev svoja mentoriranja najraje opravlja kar preko Skypa, saj se jim tako na dotični lokaciji ni potrebno niti prikazati. Ker sem potreboval pravno pomoč pri sestavi pogojev poslovanja, sem v svoje ure vključil tudi pravnico, ki sem ji na uvodnem srečanju razložil, kaj potrebujem. Dogovorila sva se, da mi namesto rednih in nepotrebnih seans raje pripravi vso dokumentacijo. Epilog je bil takšen, da sem moral izkoristiti še dodatno uro, v kateri sem ji še enkrat pojasnil, kaj potrebujem, ker je pač pozabila. Nepopolno dokumentacijo sem ob dodatnih posredovanjih in opominjanjih prejel čez slabe tri mesece.

Najbolj bizarno pri vsemu skupaj je to, da se ti osebki (razen redkih izjem, ki jim morda delam krivico) vedejo, kot da ti s svojo prisotnostjo delajo blazno uslugo. Večina t. i. “mentorjev” ta druženja izkorišča za promocijo lastnih podjetij, hkrati pa zaslužijo še 66 € za vsako uro prodajanja megle in praznega besedičenja. Svoje “čarovnije” vam bodo želeli servirati kot pomoč, žal pa tovrstna pomoč mlademu podjetniku prinese več škode kot koristi.

Nauk 3: Bizarno je, da »coachi« znotraj določenih ustanov na veliko molzejo javna sredstva, hkrati pa se vedejo, kot da ti delajo uslugo.
ZLATO PRAVILO PODJETNIŠTVA

Pravijo, da gre osel samo enkrat na led. Sam sem šel dvakrat, a se ob tem naučil pomembno lekcijo – ne zaupaj nikomur, še posebej pa ne ljudem, ki ti svetujejo za denar. Čeprav pogosto dajejo takšen vtis, t. i. “coachi”, mentorji, guruji ali motivatorji niso vaši prijatelji. Zanima jih izključno vaš denar in odvrgli vas bodo v trenutku, ko od vas ne bodo več imeli finančne koristi. Njihova služba je sicer izprijena, ni pa nezakonita. Gre za neke vrste vedeževanje.

V svetu podjetništva se je potrebno, tako kot v življenju, zanesti nase in na ljudi, ki jim lahko zaupate. Na vse potencialne šarlatane, ki vas bodo okupirali s svojimi svetovalnimi storitvami, pa je potrebno gledati s kritične distance. V kolikor vam bo kdo predaval, kako se zasluži milijon evrov, vztrajajte, da vam jih pokaže. Če jih je res s temi metodami zaslužil, jih pač mora imeti. Ko boste srečali človeka, ki je razkril skrivnost Facebookovega algoritma, naj vam demonstrira, kako mu njegovo odkritje prinaša dobiček. Pomembna so dejstva in številke, ne prazno besedičenje.

V digitalni dobi mladi podjetniki ne potrebujemo nekoga, ki nam bo zdrdral splošno znana dejstva, dostopna na tisočih spletnih straneh in blogih. Kdor resnično želi pomagati, bo kakšen nasvet podelil tudi brez finančne motivacije. Ko boste naslednjič pomislili, da bi se vključili v kakšno podobno delavnico ali projekt, imejte v mislih, da obstaja velika verjetnost, da boste na koncu razočarani. A naj vas to ne odvrne od poskušanja.

Pripravljeni?

 

Matej Plešej

 

[efb_likebox fanpage_url=”kofetarca.si” box_width=”600″ box_height=”400″ locale=”sl_SI” responsive=”1″ show_faces=”1″ show_stream=”0″ hide_cover=”0″ small_header=”1″ hide_cta=”0″ animate_effect=”No Effect” ]

Print Friendly, PDF & Email

Komentiraj